Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...

» naročilo e-novic

LIBERALNA AKADEMIJA
Slovenska cesta 27, p.p. 1714,
1001 Ljubljana, Slovenija
Telefon: 01 2000 324, 01 4789 718
Telefaks: 01 425 61 50
info@libakademija-drustvo.si

Zlata ptica in zlato gnezdo

Arhiv: 2014 2013 2012 2011 2010 2009 2008 2007 2006 2005 2004 2003 2002 2001 2000 1999 1998 1997 1996

Žirija: dr. Marko Juvan, predsednik, Alenka Koron (književnost), dr. Barbara Orel (scenske umetnosti), dr. Nadja Zgonik (vizualne umetnosti), dr. Tatjana Capuder Vidmar (arhitektura), mag. Marcel Štefančič,jr. (film), dr. Gregor Pompe (glasba)

Zlata ptica in zlato gnezdo

Zlata ptica in zlato gnezdo tudi letos nočeta biti nagradi, ki bi nasedali piarovskim taktikam in marketinškim računom kulturne industrije, se zapletali v mreženja klik in tovarišij, se šli popravo krivic ali pa tlakovali stopnice na posameznikovem vzponu v nacionalni kulturniški panteon. Iščeta iskalke in iskalce umetnosti, znotraj prevladujočih režimov današnjosti se ozirata za snovalci protidiskurzov. Iščeta takšne, ki so skriti na obrobjih, celo onkraj državnih meja, in so zunaj instrumentalizirane pozornosti. Takšne, ki plavajo proti glavnim tokovom, jih kritično zavračajo, korigirajo, se tvegano preizkušajo in izzivajo preverjene umetniške tehnike, vrednostne dokse. Iščeta pa tudi takšne, ki so vsem na očeh, a nam je blesk popularnosti zaslepil uvid v njihovo delo za umetniškost. Zlata ptica in zlato gnezdo sta v letu 2008 našla prave, raziskujoče in navdihujoče ustvarjalke in ustvarjalce – med tistimi, ki eksperimentirajo na sledi asketske konceptualnosti visokega modernizma, a tudi tistimi, ki so odkrili skrivnost dobre zgodbe in prepričljivega opisa dejanske, verjetne ali možne stvarnosti. Poiskala sta jih tako na prizoriščih etabliranih ustanov kakor v delovanju neinstitucionalnih skupin in med samohodci. Pri tem se nista ujela na limanice izključujočih delitev na ezoterično in profano, elito in pop, estetsko kontemplacijo in angažma, transgresijo in odgovornost. Znala sta začutiti raznolike senzibilnosti teh umetnic, umetnikov, njihove singularne in s tem tudi ustvarjalne odzive na naš čas – na mnoštvo njegovih jezikov, na njegove ikone, tipične in ekscesne like, simptomatične zgodbe in alegorične fragmente, na njegove konflikte, značilne norosti, obsesije, strasti, skrite strahove, vsakodnevne utvare, vsakršne slepote, oblike nasilja, na njegove utopije, neodkrite možnosti, skrite prostore in pozabljene tradicije … V letošnjih zlatih pticah in zlatem gnezdu torej ne manjka »mlade in inovativne ustvarjalnosti, ki prinaša nove vsebine in nove estetske postopke ter drugačno razumevanje produkcije, prezentacije in distribucije umetniškega dela« (tudi letos citiram isto mesto iz pravilnika o nagradi). Zlate ptice in zlato gnezdo 2008 bodo dosegli svoj cilj, če se bo pri nas povečala občutljivost za to, od kod in kaj nam v resnici sporočajo naši zlatognezdniki – skupina Odprti krog (arhitektura in urbanizem) – ter zlatoptičnici in zlatoptičniki: Vesna Lemaić (literatura), Daša Doberšek (scenske umetnosti), Luka Juhart (glasba), Mark Požlep (vizualne umetnosti) in Marko Naberšnik (film).

Marko Juvan, predsednik žirije

Zlata ptica za literaturo 2008

Vesna Lemaić

Vesna Lemaić vstopa s svojim prvencem Popularne zgodbe (2008) na slovensko literarno prizorišče prav tam, kjer se zdi najbolj deficitarno: v območju izvirnega fikcijskega zgodbotvorja. Med obetavnimi in uspešnimi predhodnicami (Maja Novak, Mihaela Hojnik, Mojca Kumerdej idr.) in predhodniki pa si suvereno utira svojsko pot. V premišljeno stopnjevanem dekalogu kratkih zgodb z žanrskim »zaledjem« v popularni množični kulturi in drugih medijih je ustvarila minimalistično modelirane svetove, ki nepopravljivo izkrivljajo robove vsakdanjosti in preobražajo fragmentarne reprezentacije sveta v potujene, postapokaliptične in pogosto groteskne ali srhljive drugotne realnosti. Te pa seveda ohranjajo nekatere nespregledljive znake, »toge označevalce« dejanskega sveta in bazične »eksistencialne« vezi z Realnim. Avtorica jih je s humorjem vpletla v obdelave svojih zgodb in se v njih brez odvečnega psihologiziranja poigrala z ambivalencami privlačnosti in odbojnosti, groze in radovednosti, agresivnosti in ogroženosti, prezira, sovraštva in sočutja (kar vse so zlahka tudi sestavine bralskih odzivov), ko je krmilila impulzivne reakcije in obsesivne preokupacije virtualnih posameznikov med spolom, spolno identiteto, seksualnostjo in užitkom, nasiljem in gnusom ter grozo in strahom pred neznanim, smrtjo, bolečino, telesno pohabljenostjo ali duševno motnjo. Inventivna pa ni bila le v zamišljanju pripovednih vsebin in zapletov, ampak še v duhovitih detajlih, intertekstualnih navezavah in aluzijah na druge medije. Izkazala se je tudi jezikovno, s primernim doziranjem pogovornosti in slenga, in z rabo oblikovnih sredstev, zunanje perspektive, drugoosebnega pripovedovalca, s skrivanjem njegovega/njenega biološkega spola, pa tudi pretehtano zgradbo posameznih besedil in zbirke kot celote. Gre, skratka, za odličen dosežek mlade pisateljice v zahtevni formi, za katerega si zasluži vse priznanje.

Alenka Koron

Zlata ptica za scenske umetnosti 2008

Daša Doberšek

Daša Doberšek je igralka, ki je že v študentskih letih opozorila, da bo ubrala samosvojo pot. Zanjo je vsaka vloga celosten študijski izziv, priložnost za avtorsko soustvarjanje predstav, sooblikovanje besedilnih predlog in tudi režijskih pisav, predvsem pa možnost vstopanja v nepredvidljive povezave z najtesnejšimi sodelavci, igralci in gledalci. V zadnjih letih, zlasti v sodelovanju z režiserji Bojanom Jablanovcem, Ivico Buljanom, Jernejem Lorencijem, Matjažem Pograjcem in skupino Betontanc, je dokazala, da so slovenske scenske umetnosti dobile pomembno ustvarjalko v preiskovanju novih načinov predstavljanja v medijsko posredovani kulturi in vzpostavljanja skupnosti v gledališču. Medtem ko se suvereno giblje med raznovrstnimi scenskimi paradigmami postdramskega, fizičnega, lutkovnega gledališča in performansa, jo vodi potreba po raziskovanju igre in njenih meja. V središču njenega zanimanja je razmerje med fiktivnim in realnim: ne fikcija kot druga stran ali celo metafora za realnost, temveč vzajemna prepletenost fikcije z realnostjo v odnosu med igralci in gledalci. Svoje številne vloge (od Danice v drami Kamenje bi zagorelo Rudija Šelige) oblikuje s senzibilnim občutenjem urbanega in poglobljenim razumevanjem kontroverznosti in negotovosti našega časa. Med njimi gotovo izstopa na križišču eksistencialnih in etičnih spraševanj pretresljivo razprta Cate v lanski uprizoritvi Razdejanih Sarah Kane, v kateri je prignala bolečino v izkustvo onkraj izgube. Daša Doberšek zna hoditi po robu in nas zanesljivo voditi po pokrajinah onkraj umljivega. Njena pokončna drža je obenem dejanje predajanja: soigralcem, gledališkemu mediju in občinstvu.

Barbara Orel

Zlata ptica za glasbo 2008

Luka Juhart

Akordeon je glasbilo, ki ne sodi prav dolgo med koncertne inštrumente, zato vsak akordenoist na začetku svoje kariere stoji pred težko odločitvijo. Lahko se posveti preigravanju priredb del, ki po svoji zvočni materiji niso prilagojena akordeonu, lahko pa izbere tudi »tršo« pot, povezano z zvestobo sodobnemu trenutku in s spopadanjem z glasbeno literaturo, ki izkorišča ves idiomatski potencial tega inštrumenta s tipkami. Izrazito odločitev za akordeon kot sodobno glasbilo s svojo specifično logiko je izbral Luka Juhart že, ko se je odločal za študij v tujini: »šolska pot« ga je namreč vodila k največjima evropskima mojstroma akordeona, k Hugu Nothu in Stefanu Hussongu. Da je Juhart na pravi poti, so kmalu pokazale nagrade, ki jih je prejel na šolah v Trossingenu in Würzburgu.

Izstopajočega študenta so zato takoj čakali tudi prvi koncerti; ne v domačem, temveč v tujem okolju, kjer so organizatorji koncertov – predvsem tistih, posvečenih sodobni glasbi – in tudi mnogi skladatelji sami odkrili glasbenikove umetniške potenciale. Juhart pri tem ni delal razlik: nastopil je v največjih koncertnih dvoranah, nikoli pa ni zavrnil tudi sodelovanja na glasbenih delavnicah ali igranja na alternativnih prizoriščih. Juhart tako ne loči med bolj ali manj zvenečim, temveč ga zanima samo iskreno. To se zrcali tudi v njegovem izboru skladb in interpretacijski poglobljenosti. V njegov koncertni repertoar so se tako trdno zasidrala dela številnih klasikov glasbe 20. stoletja (J. Cage, N. A. Huber, V. Globokar, K. Huber, M. Lindberg, J. Tiensuu), redno pa sodeluje tudi z mnogimi mlajšimi skladateljski imeni, ki svoja dela »krojijo« prav po Juhartovi meri (T. Hosokava, F. Kaern, U. Rojko, A. Sieber).

Kljub svoji mladosti je v lanskem letu Juhart že dosegel enega izmed svojih glasbeniških vrhuncev s serijo portretnih koncertov skladatelja A. Sieberja, s krstno izvedbo skladbe E. Demetza v Muzeju za moderno in sodobno umetnost v Bolzanu in s koncertnim večerom, ki ga je pripravil s skladateljem in klarinetistom U. Rojkom. Na tem koncertu se je še posebej izkazal z izjemno izvedbo zahtevnega Dialoga o zraku Vinka Globokarja. Delu, ki je nekakšna uglasbitev dekonstrukcije akordeona kot »zračnega« inštrumenta, se je glasbenik posvetil z vso telesno in mentalno predanostjo, s čimer je v svoj pristop pomešal izjemen miselni in glasbeniški potencial dela. Juhart se je tako približal glasbeniški popolnosti: skladbo je bral kot notni tekst, v katerem je mogoče odkriti miselno vsebino, telesno odzivnost in muzikalne vzgibe. Za svoja leta je Juhart glasbi nenavadno blizu.

Gregor Pompe

Zlata ptica za vizualne umetnosti 2008

Mark Požlep

Mark Požlep, slikar, videoumetnik, avtor instalacij, zvoka in po potrebi tudi performer, ni le ustvarjalec, ki se elegantno sprehaja in spaja vsa omenjena področja, pač pa se z lahkoto znajde tudi na drugi strani in postane akter svojih umetniških del. Po navadi ne nastopa v slabi družbi in tudi dogodek, v katerega je vključen, ni kar tako. V večmedijski instalaciji je v prizoru Zadnje večerje zbrana družba superherojev, med njimi poleg Supermana, Batmana, JK-ja in drugih, tudi značilni antijunak, Chrni Seshir, Markov animiran drugi jaz, lutka med lutkami, edina razbremenjena blodenj o lastni nadpomembnosti. Zdaj parodiranje in drugič identifikacija z junaki, ki jih ustvarja in popularizira množična kultura, predvsem filmi, stripi in videoigrice, pri Marku Požlepu ne preseneča; je pač predstavnik generacije, ki jo je tovrstna kultura oblikovala.

V tej maškaradi identitet in vrednot od Zadnje večerje superherojev prek Preboja in Zadnje bitke (2006-07) nismo mogli odkrivati radikalizirane družbene ostrine, vendar se v zadnjem času tudi to spreminja. V umetnosti obstajajo različne oblike in ravni kritičnosti, pomembno pa je tudi, koga in na kakšen način ta kritičnost doseže. Da ne ostane le akademsko izjavljanje, ampak se dotakne tistih, ki se zaenkrat v porabniški kulturi prav dobro počutijo. Zadnji video Marka Požlepa Ognjišče, sekira in bananin olupek (2008) pomeni tako zaostritev. Prikazuje že znane junake, Supermana, Batmana in Bananamana, ki so v značilni slovenski lovski sobi, ki, ovešena s cenenimi artikli verskega in profanega kiča, deluje še bolj klavstrofobično, doživeli transformacijo. Namesto superheroji so to zdaj trije egocentriki, obsesivci in manijaki, ki se z izmeničnimi dejanji agresije ter avtoagresije medsebojno uničijo do smrti. Temu, da so park, ulica, trgovski lokal …, že postala čisto običajna prizorišča umetnosti, smo se privadili. Lahko to postane tudi kraj zločina?

Pomembno pa je še nekaj. V svoji dinamični umetniški avanturi Mark Požlep ni osamljen, saj so njegovi projekti velikokrat plod skupinskega dela. Umetniško ustvarjanje v njegovi praktični viziji postaja poleg vsega ostalega tudi zelo družabno in zabavno delo.

Nadja Zgonik

Zlata ptica za film 2008

Marko Naberšnik

Lepo je videti subkulturo, ki nepričakovano zraste in zlagoma zgrabi vse ljudi. Slovenski film je taka subkultura. In Petelinji zajtrk je poskrbel, da je ta subkultura zrasla in zlagoma zgrabila vse. Valil se je in valil, kot kepa snega, dokler ni postal edina stvar, o kateri smo se Slovenci v zadnjem času strinjali. Kdor je hotel dojeti skrivnost konsenza, je moral videti Petelinji zajtrk, pa četudi je potem še v isti sapi ugotovil, da je ta film o ljubezni obenem tudi film o tem, kako ogrožena je v Sloveniji ljubezen. Ni prave ljubezni, če pri tem nihče ne umre, toda Petelinji zajtrk je to povedal tako elegantno, kot da o tem obstaja konsenz. Marko Naberšnik je s Petelinjim zajtrkom, komedijo, ki se giblje v ritmu tragedije, med Slovence pripeljal nekaj likov, s katerimi bi zlahka živeli, nekaj pogledov, s katerimi bi se z veseljem poljubljali, nekaj poljubov, s katerimi bi šli lahko daleč, nekaj pesmi, v katere bi takoj vstopili, nekaj panoram, ki bi jih najraje zamrznili, in nekaj izrazov, ki zlepa ne bodo šli stran, recimo – petelinji zajtrk. Marko Naberšnik je vrnil vero v slovenski film.

Marcel Štefančič, jr.

Zlato gnezdo za področje arhitekture in urbanizma 2008

Odprti krog

Locus – kraj je totalnost a priori, je struktura, sestavljena iz spremenljivih in nespremenljivih elementov. Tisto, kar daje prostoru nespremenljiv karakter, posebno atmosfero, je stabilitas loci. Locus je sicer mogoče izgubiti, vendar s tem stabilitas loci ni izbrisana, za vedno izgubljena. Nasprotno, še je prisotna, toda neupoštevana, nespoštovana ali spregledana. Ostaja pasivna, da bi bila nekoč spet odkrita.

Prav s prepoznavanjem, včasih celo z arheološkim raziskovanjem stabilitas loci ter z branjem njene pripovedi je prežeto teoretično in praktično delo Odprtega kroga: spoznane prostorske strukture in simboli, prepoznana stabilitas in genius loci so za Odprti krog osnova za interpretacije urbanega, ruralnega in krajinskega prostora. Paradigma skupine je bila objavljena v mnogih tekstih, v praksi pa preizkušena na vseh prostorskih nivojih – v Ljubljani (kjer je Odprti krog npr. prepričljivo utemeljil nujnost poglobitve železniških tirov), v manjših slovenskih mestih, vaseh, krajinah, pa tudi onkraj nacionalnih mej (v Benetkah itn.)

Odprti krog je neformalna arhitekturna skupina, ki deluje od leta 1989 (ustanovni člani: Aleksander S. Ostan, Janko Rožič, Ira Zorko). Je ustvarjalno polje, na katerem so se srečevali in delovali mnogi mladi ustvarjalci, predvsem arhitekti. Zadnja leta to odprto obliko svobodnega delovanja v ustvarjalnosti urbanizma in arhitekture vodita Rožič in Ostan, v ožjem jedru skupine pa so še Gašper Drašler, Nataša Pavlin in Saša Malenšek. Leta 2008 je Odprti krog sodeloval na Beneškem bienalu; poleg omenjenih članov so ga zastopali še Dušan Moll, Saša Aracki, Natalija Zanoški ter prijatelji iz Sestave(Jiri Kočica, Žiga Okorn) ter Mitja Ficko in Andrej Detela. Isto leto je nastala knjiga Sporočila prostora Darka Likarja, Aleksandra S. Ostana, Andreja Pleterskega, Janka Rožiča in Benjamina Štularja.

Delovanja v prostoru se Odprti krog loteva z zavestjo odgovornosti do sveta v času klimatskih sprememb in globalne zaskrbljenosti, z občutljivostjo, ki vsebuje poetiko bivanja in pretvarja misel o prostoru v umetnost. Odprti krog je zatočišče humanih vrednot o prostoru, ki pomembno uravnotežajo efemerni, a danes žal razširjeni potrošniški odnos do prostora.

Tatjana Capuder

6.5.2009

 

Nazaj na Začetek

Production & design: Creativ, Novi mediji d.o.o.