O neki redukciji liberalizma na duhove - odgovor na zapis v Večeru

Odgovor na zapis »Zdaj pa še duh liberalizma«, Večer, 7. 11. 2009
 
Dragica Korade je v svojem komentarju z naslovom »Zdaj pa še duh liberalizma« pokazala veliko nedobronamernosti na račun konference v organizaciji našega društva, celo njenega naslova, in hkrati na račun prireditelja, vloge in odgovornosti liberalcev. Njeni očitki terjajo repliko. Liberalna akademija kot soorganizator ni imela namena »obujati duha« 13. kongresa ZSMS v Portorožu, kjer se je rodila prva slovenska liberalna stranka, ali vsaj njen zametek, temveč premisliti, kako liberalizmu kaže danes. Avtorica se cinično poigrava z naslovom »Kako danes živi duh liberalizma?« in z osredotočenostjo na »duha« kot na odvečen pojem poskuša prikazati trud desetih govorcev z različnih področij in šol mišljenja kot nepotrebno spiritistično seanso. Vendar pa je pojem v sociologiji, sploh pa filozofiji, v široki rabi. Ampak ko se je treba zabavati, je vse dovoljeno. Le za primer: Ron Matson je avtor znanega priročnika »The Spirit of Sociology«, novinarka verjetno pozna Heglovo »Fenomenologijo duha« in Webrovo »Protestantsko etiko in duh kapitalizma«, toda v teh primerih, domnevamo, se ne bi šla pikro zbadanje. To ji ustreza, kot kaže, v metaforičnih rabah.
 
Naslednja nedobronamernost je pisati o obletničarstvu, ki da ne pritiče levici, o prisvajanju monopola nad zgodovino. Češ, obojega smo navajeni pri desnici. Če bi avtorica sama bila navzoča pri našem dogodku, bi ji najbrž bilo razvidno, da ni bil spominske narave, ampak je šlo za premislek o stanju in možnostih liberalizma danes. Od kod je novinarka potegnila prepričanje, da so obletnice nekaj slabega in bi jih levičarji morali prezirati? Od kod je prišla do očitka, da naj bi si nekdo prisvajal zgodovino? In še, v povezavi, od kdaj so praznovanja obletnic nujno način prisvajanja zgodovine? Kot kaže, Dragica Korade verjame, da (tudi) zato, ker na njej ni bilo obletničarjev, kakor zapiše. Pa so bili in sploh jih ni bilo prav malo, o čemer je tudi poročalo nekaj medijev v Sloveniji.
 
Niz nenavadnih trditev nadaljuje, ko pravi, da niti ne vemo, kaj se je zgodilo 20 let nazaj. Prelomnosti kongresa ZSMS bojda ne zna nihče prepričljivo rekonstruirati, še pravi, razen tega se takrat po njenem ni zgodilo »nič takega«. In iz tega izpelje, da si danes lahko vsak, torej tudi mi v Liberalni akademiji, prilašča dogodek po svoji meri. Z eno besedo: ker ne vemo, kaj se je zgodilo, obletnic ne bi smeli prirejati. Kdor stori kaj takega, je falsifikator. S tako mistifikacijo Dogodka je povedano vse – novinarka mogoče nima težave s tem, da dogodka nismo razložili, ampak bolj pledira, da ga nikoli ne bi.
 
In kot da v njeni izpeljavi že ne bi bilo dovolj nekonsistentnosti, za nameček dogodkom očita, da niso bili stvar liberalizma. Ampak nečesa širšega, nekega »misliti drugače«; kot da vsaj v zgodovinskem pogledu ne bi bila ravno zasluga liberalizma to, da je to drugačenost koncipiral kot svobodo, katere meja je samo svoboda drugega! Po Dragici Korade namreč pred 20 leti ni bil na delu liberalizem, zaradi česar je zmotno govoriti o njem tudi danes. In s tem bi naša konferenca zgrešila namen. Dejansko pa ga je ona, ko je naredila dve napaki: ni razumela njenega smisla, ki je bil v pogledu naprej, ne nazaj. Vrsta problematizacij neoliberalizma v razmerju do klasičnega liberalizma na konferenci pa se vključuje v zelo aktualne diskusije v okviru sedanje globalne krize. Njena druga napaka je popolnem »spregledu«, da se je na omenjenem kongresu ZSMS preimenovala v »ZSMS – Liberalna stranka« in postala ena od predhodnic Liberalne demokracije Slovenije. Če torej tudi ne bi šlo za stvar »liberalnega duha«, legitimnost dogodka nesporno izhaja iz dejstva, da je šlo za premislek ob obletnici rojstva liberalne stranke. Toda ker ji takšna razlaga motiva ni ustrezala, jo je raje zamolčala.
 
Najhuje je novinarka prihranila za konec. Po njenem je portoroški kongres smiselno omogočil, da lahko v zvezi z njim govorimo predvsem o duhu svobode. Toda za to, da je od svobode ostal samo duh, imajo veliko zaslug prav liberalci, še zapiše. Z norčavim pisanjem se je priključila vrsti piscev, ki preprosto liberalcem očitajo zanikanje svobode in krivdo za njeno porazno stanje, pa naj le-ti razlagajo pojme svobode in se za nje borijo kolikor hočejo. Od resnih avtorjev bi pričakovali kakšno resnejšo utemeljitev in ne pavšalne kritike. Poglejmo primer: med drugim smo se v Liberalni akademiji zavzemali tudi za novinarsko svobodo. Danes lahko ugotavljamo, da je naša solidarnostna svarila veliko število novinarjev gladko prespalo. Če sklepamo po istem in po lahkotnosti očitkov o prisvajanju zgodovine in obletnic, odvečnosti razprave o duhu liberalizma, zgrešeni interpretaciji kongresa ZSMS in še čem, je prav mogoče, da velja taisti dremež okriviti tudi za oceno o tem, kdo je pri nas prispeval k boljšemu stanju svobode in kdo ne. Morda se bodo tudi nekateri novinarji kdaj morali, če uporabimo besede Immanuela Kanta, tako kot on zbuditi iz dogmatičnega dremeža, zasanjanega prepričanja, da so ponoči vse krave črne. Ali kot nam želi povedati avtorica: vsi so isti. Žal je njen premislek bolj izzvenel v slogu, ki ga lahko prebiramo npr. tudi v kakem Reporterju.
 
dr. Darko Štrajn
predsednik Liberalne akademije

12.11.2009