Ko ženskam tepež prija in mediji tega niti ne opazijo

Predstavljajte si, da predsednik vlade Borut Pahor izjavi, da včasih ženskam nasilje prija. Nekaj takega bi lahko izjavil ob tednu boja proti nasilju nad njimi. Kaj bi sledilo? Seveda vsesplošno zgražanje, novinarji bi polnili svoje časopise in medije z obsodbami besed predsednika vlade. Opozicija bi zahtevala izredne seje.

Pred nekaj dnevi se je to res zgodilo. Le da avtor besed ni bil Pahor, ampak Zmago Jelinčič. Na dnevniku POP TV so pokazali posnetek njegovega duhovičenja. Naslednji dan so v dnevniku iste medijske hiše pokazali izjave ogorčenih žensk, očitno žrtev nasilja. Med drugim so Jelinčiča spraševale, kaj bo storil s svojima hčerama, če mu bosta nekoč povedali, da se jima dogaja kaj takšnega. Sledil je njegov odgovor: ne bo se opravičil, ker je vse res.

Od tu naprej se začne novinarska zgodba. Kako so mediji poročali o Jelinčičevi provokaciji? Zelo enostavno je bilo: niso poročali. Še huje je, kot lahko vidimo, niso poročali niti o obsodbah tovrstne izjave. V Liberalni akademiji smo jo napisali včeraj (dostopna nižje spodaj na tej strani) in poslali vsem medijem, v njem pa pozvali k ostremu distanciranju. Zgodilo se ni nič: niti en medij, vključno s STA, je ni objavil ali povzel na kakršenkoli način.

Kako razumeti postopek novinarjev? Po eni možni razlagi si Jelinčič prizadeva za publiciteto in je pri nekaterih medijih uspešen. Torej bi najbolje storili, pravijo ali menijo nekateri, če bi ga ignorirali. Morebiti je zgodba komercialke zgolj dejanje iz iskanja senzacionalističnih vesti, njeno nadaljevanje prav tako. Tudi če bi to bilo res, je zgodba prišla v javnost. In ko je, bi morali besede Jelinčiča kdo obsoditi. Toda novinarji, uredniki in mediji so se odločili drugače: skupaj z umazano vodo v banji bodo proč vrgli tudi otroka.

Če so se novinarji namreč resnično odločili, da bodo ignorirali ali cenzurirali Jelinčiča, potem je povsem nedopustno, da zaradi tega ignorirajo tudi obsodbe njegovih izjav o nasilju nad ženskami. S tem, nenazadnje, prav nič niso prispevali k akciji dveh tednov boja proti nasilju. Celo nasprotno, po svoje so ga legitimirali prav oni.

Seveda pa je možno še bolj zoprno branje: novinarji sploh nič ne mislijo. Če Jelinčič izjavi, da je nasilje nad ženskami nekaj, kar jim paše, jih to ne zanima. Če kdo to obsoja, tudi ne. Njih pač nič ne zanima. Katera interpretacija je torej prava? Katerakoli že, obe sta slabši!

Boris Vezjak

28.11.2009