Jelko Kacin v spomin dr. Slavku Ziherlu

Dr. Slavko Ziherl je bil topel človek, razgledan intelektualec, odmeven publicist in verodostojen sooblikovalec javnega mnenja. A bil je tudi učitelj in mentor, spoštovan predstojnik, tudi sodni izvedenec in dragocen prijatelj. Z eno besedo je bil občudovanja in vsega spoštovanja vreden mož. Bil je odličen psiholog, predvsem pronicljiv in kritičen opazovalec, miren sogovornik in zelo občutljiv politik.

Dogajanje v našem političnem prostoru ga je privlačilo, a tudi resnično vznemirjalo, skrbelo in izzivalo do te mere, da je tu in tam namesto nedotakljivih in vsemogočnih politikov videl tudi čudaške, šibke, dobronamernih opozoril in človeške pomoči potrebne posameznike, skoraj že »paciente«. Vedno je skušal z njimi navezati topel, človeški stik. Šele po tistem, ko so se zavestno izmikali in bežali pred njim, se je odločal kaj storiti in se odločil za odmevne javne nastope in opozorila izrečena po skrbnem premisleku in v interesu širše javnosti. Nekateri njegovih opozoril tistim, ki so jim bila namenjena, niso hoteli ne videti in ne slišati, čeprav so zelo odmevala v širšem prostoru. Nekateri so ga poskušali utišati, ponižati in kaznovati tudi na sodišču. Ni se jim dal in nikoli niso uspeli.

Z ideologijo se ni obremenjeval in tudi pretirano pogrevanje polpretekle zgodovine mu ni bilo blizu. Partizanskih slovesnosti se ni udeleževal rekoč, da nam to ne more pomagati kaj dosti, ker nas še vedno preveč ločuje. V LDS je veliko prispeval k oblikovanju našega načelnega odnosa do ogroženih skupin, zlasti otrok žrtev spolnih zlorab. Ta tema ga je še posebej angažirala saj je kot sodni izvedenec pomagal sodiščem pri skoraj vseh primerih obtožb zoper duhovnike, ki so zagrešili napade na mladoletne osebe. Posebej nas je opozarjal na travme, ki jih pri zlorabljenih puščajo spoznanja, da so jih zlorabili tisti, ki so jim žrtve najbolj zaupale.

Ogromno bi lahko in tudi bi prispeval pri ozaveščanju slovenske javnosti, ki je prav zdaj izpostavljena populističnim pritiskom v zvezi z Družinskim zakonikom, ki nikomur nič ne jemlje, le najbolj prizadetim, otrokom prinaša nove mehanizme zaščite, varovanja in pomoči, ki je do sedaj ni bilo zaradi pomanjkljive zakonodaje. Prav v teh dneh in tednih, bi nam bil v največjo pomoč, ko bi se v prvih vrstah tako stroke, kot odgovorne politike, tudi v imenu LDS javno izpostavil v korist pomoči in zaščite najbolj potrebnih. Njegov nenaden odhod je za nas velika izguba, hkrati pa tudi opomin in zaveza, da moramo prevzeti njegovo poslanstvo in ga predstaviti ljudem na razumljiv in prepričljiv način.

Minuli teden sva nazadnje govorila in se razveselila drug drugega, ko je prišel mimo moje pisarne v Ljubljani in pokukal skozi vrata. »A ti si tukaj?« je bil dobrovoljen, ko je vstopil v pisarno. Povedal je, da mu gre po operaciji na bolje, da ga čaka zdravilišče. »Saj veš, potrebujem malo časa, a počasi začenjam.« Moral si ga biti vesel, vse ga je zanimalo, vedno je imel svoja stališča. Najprej sva se šalila, šele potem lotila resnih tem. »Kaj misliš, kaj bo z vlado?« je pomenljivo vprašal. »Kako se vidi naše dogajanje iz Bruslja?« ga je zanimalo. Končal je na podoben način. »Hvala za pogovor. Včasih se vprašam ali sem morda pretiral, a vidim, da nisem sam in nas je ostalo nekaj, ki nas dogajanje skrbi.« Na hitro sva se pogovorila in si obljubila, da se naslednji (ta) teden usedeva, greva morda skupaj na kosilo in se zares pogovoriva. Osebnega pogovora z njim žal ne bo več, a z njim se je mogoče pogovarjati in se spraševati tudi danes, ko ga ni več med nami. Z nami je njegov način žlahtnega razmišljanja in nikomur ne more škoditi, če bi si tu in tam zastavil vprašanje: «Kako bi se pa odzval naš Slavko?« Če bi se spomnili, kaj bi rekel Slavko, bi bila nevarnost, da kaj spregledamo ali »zamočimo« veliko manjša.


Jelko Kacin, evropski poslanec LDS

22.1.2012