-
Novice in obvestila o spremembah na portalu lahko prejemate na svoj elektronski naslov ...
-
LIBERALNA AKADEMIJA
Slovenska cesta 27, p.p. 1714,
1001 Ljubljana, Slovenija
Telefon: 01 2000 324, 01 4789 718
Telefaks: 01 425 61 50
info@libakademija-drustvo.si
2007
Zlate ptice za leto 2007
Priznajmo: zlata ptica je po dobrih tridesetih letih videti rutina, sekularni ritual, ena izmed obledelih metafor posvečevanja trenutno izbranih proizvajalcev umetnosti za potrebe trženja reprezentacij na prizorišču domorodnega ali svetovnega družbenega darvinizma. Nagrajenec, osvetljen s svojimi minutami slave, je pripuščen v osrednje, prestižne cone tako imenovane kulture, v zameno pa s sokovi svojih formalnih iskanj in semantične invencije poji stoletne kulturne mehanizme, ki bi se sicer prej ali slej obrabili, zataknili, obtičali in razpadli v svoji entropiji. Toda mi hočemo uveljaviti branje preteklih in sedanjih zlatih ptic kot oživljene metafore, iz konotativne smrti vstale besede.
Zlata ptica tako simbolizira svobodo umetnosti, ki nam da doživeti in sprejeti, da smo končni. Zlata ptica simbolno preleti fizične, zemljepisne, časovne, zgodovinske, miselne, disciplinarne, medumetnostne in družbene meje, da se lahko zavemo, kako nas te določajo, kje nas držijo, kaj nam polagajo na jezik, zakaj in s čim nam zapirajo usta, s čim nas slepijo, kaj nam hočejo kazati in kaj prikriti. Zlata ptica je uporna neznanka v enačbi težnosti, saj s svojim dvigom k nebu – samotnim ali v jatah tistih, ki si drznejo odtrgati od tal – premaguje sile, ki jih imamo za neizogibne in vseprisotne (težnost beremo kot simbol moči, torej v luči sensus moralis). Zlata ptica simbolizira selitve, neprestane premestitve, odkrivanja novih, robnih mentalnih prostorov, na katerih se lahko začasno ugnezdi ranljivo samorazkrivanje bivanja, igrivo izmišljanje svetov, iznajdevanje konceptov ustvarjalnosti in refleksije. Zlata ptica prispodablja dvig pogleda, razširitev perspektive, v katero je ujeta naša vsakdanja rutina: odpre se nam širjava nastajanja sveta, zagledamo druge, uvidimo, da smo drugi tudi mi sami, v sebi in z drugimi. Zlata ptica je simbol, ki zlije naravo in kulturo, a ju obenem paradoksno tudi razloči: kot ptica je narava, kot zlata pa sad domišljije, ki z alkemističnimi znanji pretaplja naravne elemente v umetno proizvedeno drugo naravo. Zlato je mera vrednosti, veljavna v ekonomijah vseh družb in časov; zlato ptico lahko konec koncev bolj posvetno beremo tudi kot šifro s trdim delom in odrekanji prigaranega simbolnega kapitala, ki ga nagrajenke in nagrajenci, živeči v planetarni družbi tveganja, vlagajo v tvegane, a (v nasprotju s kapitalsko logiko) do bivajočega odgovorne umetniške naložbe.
Če znamo razumeti, kaj nam govorijo njena simbolna ozadja, je torej zlata ptica več kot ena od nagrad. Tudi letos jo za dosežke iz zadnjih dveh let podeljujemo mladi in inovativni ustvarjalnosti, ki prinaša nove vsebine in nove estetske postopke ter drugačno razumevanje produkcije, prezentacije in distribucije umetniškega dela (iz pravilnika o nagradi).
Zlate ptice 2007 so torej: Urška Sterle (književnost), Matija Solce (scenske umetnosti), Hanna A. W. Slak (film), Matej Košir (vizualne umetnosti) in Miha Kajzelj (arhitektura). Nagrada zlato gnezdo, ki ima namen spodbujati ustvarjanje stimulativnih produkcijskih pogojev za ustvarjalnost, kakršno nagrajujejo zlate ptice, pa za leto 2007 podeljujemo skupini PreGlej.
Marko Juvan, predsednik žirije
Žirijo sestavljajo:
Zlata ptica 2007 za literaturo
Urška Sterle
Literarni prvenec Urške Sterle Vrsta za kosilo (2006) prinaša enaindvajset kratkih zgodb, ki so nastajale več let in izšle v knjižni zbirki Vizibilija, v kateri izhajajo literarna, esejistična, strokovna in znanstvena dela z izrecno lezbično tematiko. Lezbično »polje« je hkrati izhodišče avtoričinega kritičnega, eksplicitno političnega angažmaja in ključno prizorišče njene individualno-emancipatorične in literarnoustvarjalne geste, ki ne namerava, pravzaprav noče in ne more dopustiti potlačitve ali izrinjanja oziroma izrinjenosti na družbeni rob. Besedila v njeni zbirki kratke proze presenečajo z nenavadno raznolikostjo, ki ni nujno znak slabosti, in s svojo na vse strani odprto literarno pisavo, kakršna je v slovenskem literarnem prostoru redkost. Manifestira se lahko kot aktualna antiglobalistična agitka ali parodija pregretega, naivnega političnega odrešeništva, duhovita kritika sodobne slovenske (malomeščanske) družbe, njenih navad in nravi, fantastična postkatastrofična groteska, grozljivejša od najgroznejših kafkovskih sanj, prepričljiva pa je tudi kot intimno pričevanje o ljubezni in strasti ali lirično nežna ljubezenska izpoved, skorajda pesem v prozi. Proza Urške Sterle izstopa v literarni produkciji doslej že uveljavljenih istospolno usmerjenih avtoric in avtorjev in je ne le obetaven prispevek k slovenski spolno ozaveščeni ustvarjalnosti, ampak s svojo avtentično, izvirno artikulirano eksistencialno in politično izkušnjo pomeni tudi nespregledljiv prispevek k sodobni slovenski literaturi.
Zlata ptica 2007 za scenske umetnosti
Matija Solce
Matija Solce je vsestranski lutkovni ustvarjalec, animator lutk, njihov likovni osmišljevalec in glasbenik – harmonikar, ki svoje avtorske vizije uresničuje predvsem v gledališču Matita (osnoval ga je leta 2002). Samosvojo avtorsko govorico ustvarja na stičišču tradicije s sodobnostjo, pri čemer tradicionalno lutkovno izročilo izpostavlja presenetljivo svežim transformacijam v dotiku s popularno kulturo. Njegove lutkovne pokrajine so prežete s slovanskim sentimentom in so polne duhovito premaknjenih, prefinjeno poetičnih bitij, ki živijo po čudoviti logiki absurda in privlačijo tako mlade gledalce kot odraslo občinstvo. Matija upoveduje zgodbe z veščino mojstra, ki razplamteva in obenem kultivirano oblikuje ludični zanos svojih protagonistov. Gledalčev pogled usmerja v detajl, porojen v igrivi kombinatoriki raznovrstnih materialov in človeškega telesa, vgrajenega v lutkovno figuro kot njen organski sestavni del. Izvirne rešitve se spontano in z lahkoto prijemljejo Matijevih stvaritev; lutkarstvo mu je preprosto način življenja. Zato ne preseneča, da je s svojim izjemnim talentom požel priznanja mednarodne strokovne javnosti. Čeprav zadnja leta ustvarja v Pragi (kjer je študiral na umetniški akademiji DAMU), ostaja eden najvidnejših lutkarjev v našem kulturnem prostoru.
Zlata ptica 2007 za vizualne umetnosti
Matej Košir
Le malokateri mladi ustvarjalec tako natančno in dosledno sledi določeni raziskovalni temi na umetnostnem področju kot slikar Matej Košir. Izhodiščno polje slikarstva, na katerem se je oblikoval, je razširil na področje fotografije in ga reaktualiziral v smislu medmedijskih raziskovanj; že vseskozi pa svoje ustvarjalno delo osveščeno utemeljuje v umetnostni teoriji, njeni zgodovini, sociologiji, filozofiji in zaznavni psihologiji. Zadnja leta se Košir ukvarja s problematiko statusa in dojemanja velikih del svetovne umetnosti. Fotografski cikli What do pictures want?, Museum in Masterpiece, ki jih je predstavil na samostojnih razstavah v Novi Gorici leta 2006 in Novem mestu leta 2007, kažejo, da ga umetnine ne zanimajo zgolj kot objekti, pač pa tudi kot sklop umetnostnih, kulturnih in družbenih vrednot. Zlasti ga obseda osrednja tema, ki je nekoč etablirala slikarski medij – zmožnost ustvarjanja predmetne iluzije.
Od fotografij mojstrovin iz pomembnih svetovnih muzejev in gledalcev, ki si jih zaneseno ali pa raztreseno ogledujejo, do povečanih posnetkov diletantskih odlitkov pomanjšav slovitih kipov, ki si jih kupujemo kot spominke, Košir pa jih prikazuje, kot bi stali v avtentičnem galerijskem okolju, nam s fotografskim reproduciranjem vtisov zbuja dvom o pravi, nepotvorjeni zaznavi umetnin. Nesamoumevnost razmerja med gledalcem oziroma porabnikom umetnine in umetnino poudarja na ravneh optične, psihološkozaznavne in družbeno-ekonomske problematike. Tako opozarja, da so muzeji ustanove, ki proizvajajo kulturne in družbene pomene. Ti se lahko odtujijo od umetniških predmetov; pomen jih prerase, ko zaživijo idolsko življenje. Košir z navideznim reproduciranjem vse to razgalja pred nami, gledalci, in nam s tem kontaminira zavest. V umetnostnem muzeju ugledamo le še eno od institucij sodobne države, ki s svojimi zbirkami svetovne umetnosti pomembno prispeva k legitimizaciji centrov moči, ki usmerjajo globalistični kapitalizem. Problematizacija “svetovnih mojstrovin” je še ostrejša v slovenskem prostoru, kjer pač ni muzejev z umetninami “svetovnega” ugleda. Zato je problem recepcije umetniškega dela, ki jo mit, izgrajen okoli umetnine, predela, če že ne kar v celoti določi, pomemben tudi za preverjanje učinkovanja muzeja na slovensko javnost. Matej Košir s specifično rabo fotografije prikazuje njene možnosti; pomembno razširja vidike konceptualne fotografije, ki na Slovenskem ni ravno pogosta.
Zlata ptica 2007 za arhitekturo
Miha Kajzelj
Arhitekt Miha Kajzelj je že leta 2002 opozoril nase z izvedenim bivakom na gorskem slemenu Stola. S sodobnim arhitekturnim jezikom je izrazil miselni preskok v oblikovanju arhitekturne forme. Forma, v svoji funkcionalnosti profesionalno dovršena, se je namreč prilagodila danostim v naravi – topografiji gorskega slemena in aerodinamiki ekstremnih zimskih razmer. Bivak, vgrajen in utopljen v naravno topografijo, gradi subtilen odnos z naravo, hkrati pa se kot umetniška inovacija od nje jasno razlikuje. Bivak na Kotovem sedlu nad Tamarjem (2005) sožitje z naravo vzpostavlja še izraziteje. Arhitektura tu na humoren in duhovit način postaja simbolično eden od naravnih elementov. Je kot skala, zagozdena pod megalitski balvan. Tudi tokrat je funkcija bivaka minimalistično, vendar profesionalno izpeljana, polna domiselnih prostorskih rešitev. V prostoru deluje kot znak, ki v ekstremnih razmerah rešuje življenja.
Na javnem anonimnem državnem natečaju osvojena prva nagrada za krajinsko-arhitekturno ureditev Koseškega bajerja je Mihi Kajzelju prinesla naročilo za izvedbeni projekt, izdelan leta 2007 (druga etapa prve faze). Naravne danosti in ekosistemi na severnem in južnem obrežju bajerja so ohranjeni, na vzhodnem nabrežju pa so na novo vzpostavljeni oblikovno kvalitetni, a z minimalnimi potezami ustvarjeni zeleni parterji, ujeti med dve krivulji, ki z valovanjem odzvanjata formo lesenega otoka ob vzhodnem bregu. Arhitekturni posegi so na celotnem področju urejanja v tenkočutnem dvogovoru z naravo in s preprostim arhitekturnim jezikom vzpostavljajo sožitje med njo in človekom. Z ureditvijo Koseškega bajerja bo mesto Ljubljana pridobilo nove in kakovostne parkovne površine, povezane v sistem Mostec – Šišenski hrib – Rožnik – Tivoli in POT, obenem pa bo zvišana tudi kvaliteta bivanja prebivalcev v neposredni bližini bajerja.
Zlata ptica 2007 za film
Hanna A. W. Slak
Že s svojim celovečernim prvencem Slepa pega (2002) je Hanna Slak dokazala, da je zanjo film več kot linearno pripovedovanje zgodb s pomočjo gibljivih slik. Filma se loteva kot zares avdio-vizualne umetnosti, v kateri se likovne kvalitete filmske fotografije, fizična prezenca skrbno izbranih igralcev, dramatični elementi filmske pripovedi in zvočno-glasovno-glasbeni trak spajajo v celovito umetniško gesto.
Prav ta posvečenost kompleksnemu filmskemu jeziku omogoča režiserki Hanni Slak, da se brez vsake patetike angažirano loteva enako kompleksnih družbenih tem: od problema odvisnosti od drog in posledične izrinjenosti na rob družbe v Slepi pegi do občutljivega prikaza krhkosti narave in človekove odvisnosti od nje v drugem celovečernem filmu, Tea iz leta 2007. Če velja, da se prav pri drugem celovečernem filmu praviloma pokaže, kako močan je filmski avtor, tedaj je Tea s subtilno režijsko poetiko, spretnim vodenjem filmske pripovedi in pretanjenimi sporočili tudi za najmlajše filmske gledalce jasen dokaz, da je sodobni slovenski film s Hanno Slak dobil pomembno avtorico in zaveznico v odkrivanju novih umetniških dosežkov. Skoraj abstraktna čarobnost gozda in izbrana redkobesednost likov sta dve najbolj zapomnljivi razsežnosti filma Tea, ki nazorno dokazuje, da je tudi pri filmu včasih manj lahko več.
Zlato gnezdo 2007 za razvoj in mednarodno izmenjavo dramskih pisav
PreGlej
PreGlej je umetniška in produkcijska platforma, ki v slovenskem prostoru razpira polje za nove pristope k dramskemu ustvarjanju, nudi sistematično podporo mlajši generaciji piscev in vzpostavlja mrežo za mednarodno izmenjavo dramskih pisav.
PreGlejevci vidijo prostor za zorenje dramskega besedila na njegovem privilegiranem prizorišču: na odru, v dialogu dramatika z drugimi gledališkimi ustvarjalci, dramaturgi, režiserji, igralci in tudi z občinstvom. Po zgledu preverjenih izkušenj iz tujine so k nam prenesli formo bralne uprizoritve kot način ustvarjanja drame – ne zgolj kot način njene javne predstavitve, temveč kot dramsko delavnico, na kateri dramatik sodeluje v samem procesu nastajanja uprizoritve. Praktične vidike dramskega pisanja uspešno združujejo s strastnim teoretskim premislekom tudi v PreGlejevem Laboratoriju, kjer skozi vse leto redno poteka izobraževanje o dramaturških strategijah, s poudarkom na prenovi klasične paradigme in radikalnih dramatikah. Leta 2006 so izvedli prvi festival dramske pisave pri nas Preglej na glas! in začeli plesti mednarodno mrežo povezav (v prvi izdaji na relaciji Ljubljana – New York, naslednje leto v povezavi z državami nekdanjega jugoslovanskega prostora).
V treh letih intenzivnega delovanja je PreGlejevcem uspelo usmeriti zanimanja mlajše generacije gledališčnikov v skupni cilj, jih povezati z interesi domačih in tujih produkcijskih centrov in dramski pisavi podeliti lesk mikavne, celo trendovsko privlačne ustvarjalnosti. Najbrž tudi zato, ker so telo drame iz okvira dramskega gledališča pomaknili v register sodobnih performativnih praks.
Production & design: Creativ, Novi mediji d.o.o.